Komiška pogača (viška, biševska ...)

Gre za generično ime in niti dve nista enaki. Vzamemo dve plasti testa; za naše namene dobesedno kakršnega koli - kar nam je pač najlažje glede na ladijske razmere (v originalu gre za krušno testo s precej kvasa, tako da pošteno vzhaja). Med njiju naložimo čebulo in paradižnik, oboje narezano na kolobarje, kapre, očiščene slane sardele ali inčune, olive in pokapljamo z olivnim oljem (ne šparat!). Obe plasti na robovih dobro zatesnimo. Pokrijemo s toplo krpo in pustimo vzhajati še dobre pol ure. Zgornjo plast večkrat prebodemo z vilicamo. Pečemo v pečici; prvih deset minut na maksimumu, potem pa še dobre pol ure na normalni temperaturi (tam nekje okoli 180). Ko je pečena, ovlažimo z vodo in jo zavijemo v suho krpo. Pustimo, da se ohladi.

Variante: namesto paradižnika prelijemo s paradižnikovo omako ali salso; paradižniku se lahko tudi v celoti izognemo (to je značilno za "viško" pogačo); čebulo narahlo popražimo ...

Ne delajte tega doma; tudi v urejenem bivališču na počitnicah ne bo imelo pravega okusa. OK, morda v kampu ali "cimerfraj apartmanu" relativno na samem tik ob obali, z atrijem ali teraso. Pravi okus je dosežen edino pri tapravem odprtosrčnem domorodcu z žmuljem bevande na terasi pred "letnjo kuhinjico", in pa seveda v lastni režiji na jadrnici.

Najboljšo sem jedel ob polnoči oktobra 1996 na plavajoči delovni ploščadi ob "rivi u izgradnji" na Komiži, ko so nas po dolgi in naporni vožnji v težkem jugu prijazno sprejeli dežurni težaki. Oddolžili smo se jim s pristnim haložanom (Turški vrh), oni pa nam vrnili z njihovo lokalno kapljico, pa potem spet mi pa oni pa mi pa oni ...

Odzivi    ·    Kazalo    ·    Moja jadralna stran

Davor Šoštarič